Category: Predavanja

MEDNARODNI FESTIVAL KIBLIX 2018
NEFORMALNO IZOBRAŽEVANJE
Predavanje “DNK umetnosti in nesmrtnosti«

Kje: KID KIBLA, petek, 16.11., med 16.00 in 17.30

Opis predavanja

Biotehnološka instalacija, ki zajema zbirko vzorcev DNKja, shranjenih v posodicah, ki so shranjene v oblikovani skrinjici. Instalacijo dopolnjujejo vizualne fraktalne upodobitve, kjer so DNK zaporedja izražena skozi matematične funkcije. DNK je fraktal. DNK se lahko izrisuje v različnih podobah in vzorcih. Kadar znanstveniki ustvarjajo zemljevide DNK, je DNK prikazan v statičnih diagramih. Podatki iz teh diagramov so uporabili za vstavljanje števil v matematične funkcije, ali pa se sami podatki prevedejo v funkcije, in te se upodobijo v fraktalni grafiki.

Projekt DNK umetnosti in nesmrtnosti je sestavljen iz nosilcev DNKja, kot so lasje, nohti, slina, delci kože, zobje, dlake in kocine. Vsi darovani vzorci so zapečateni v varovalne posodice in shranjeni v lastnem relikvijarju. Vsi vzorci bodo shranjeni za čas, ko bo znanost omogočala uporabo DNKja za ponovno oblikovanje telesa ponovnega mene. Na tej točki pa se seveda pojavlja vprašanje kdo sem ali kaj je v resnici človek. Je to njegovo telo, so to njegova znanja, spretnosti, ali so to hotenja, strasti, ki so izoblikovana skozi zavedanja in izkušnje življenja. Predniki so v grobove ob pokojnika polagali njegove vsakdanje predmete in druge, ki bi mu naj služili v naslednjem življenju. Zato bodo v prihodnje vzorci DNKja dopolnjeni z digitalnimi zapisi, ki so ključni za ponovno dojemanje samega sebe in omogočajo nadaljevanje s točke, kje se je sedanje življenje ustavilo.

Ena veriga DNK iz ene celice vsebuje dovolj podatkov za kloniranje celotnega organizma. Očitno nam razumevanje DNK omogoča razumeti veliko o življenju in vesolju okoli nas. Globlje razumevanje nove znanosti nam pove, da se DNK ne začne kot molekula, ampak kot valovna oblika. Še večja zanimivost je ta, da ta valovna oblika obstaja kot vzorec znotraj prostor-časa, ki je zakodiran po vsem vesolju. Očitno nam razumevanje DNK omogoča razumeti veliko o življenju in vesolju okoli nas. Leta 1953 sta James D. Watson in Francis Crick dotedanja vedenja o tej verigi življenja uspela zaokrožiti v model dvojne vijačnice, ki je zadovoljeval vse kriterije. Članek je bil dolg le eno stran, a je revolucionarno vplival na znanosti o genih. Tako postane mogoča genska manipulacija (recimo zdravljenje in preprečevanje dednih bolezni) ali sama genska unikatnost (recimo uporaba DNK na sodišču), do omejitev in nevarnosti, ki nam jih nastavlja narava, ko že v kar velikem obsegu gensko spreminjamo kmetijske pridelke in drugo. Da moramo biti pazljivi pri dojemanju vsebin v povezavi z DNK dokazujejo primeri obdelave projekta Človeški genom, pri katerem je prihajalo do tekmovalnosti med institucionalnimi raziskovalnimi ustanovami in zasebnimi podjetji. Odkritja s področji DNKja so odprla številna vprašanja in raziskave, prav tako pa veliko špekulacij in možno pretiranih pričakovanj. Projekt se poigrava na mejnih področjih znanosti in umetnosti, ob tem upošteva redni in močni vpliv umetnosti na znanstvene raziskave. Dovolj je omeniti ustvarjalne žanre ZF iz literature, filma, stripa, ki so imeli posnemovalce v znanstvenih sredinah. Seveda pa tudi znanstvena odkritja vplivajo na umetnost. Projekt vključuje temeljne razmisleke o samih izhodiščih sodobne znanosti in umetnosti v univerzalnem smislu, njune povezanosti in prepletenosti s filozofijo (in politiko) v sodobni civilizaciji. V sebi zaokrožuje razmislek o pomenu tehnološkega razvoja v odnosu do posameznih kultur, oseb in njihovih odnosov.

Opis predavatelja

Jože Slaček, kordinator programov, animator in mentor. Je ustvarjalec na področju videa, animacije, multimedije.

V 80tih je aktivni član ustvarijalne skupine Inkriminalni kolektiv in anarhopunk skupine Anarchromixz. V tem obdobju ustvarja fotografije s praskanjem v film, grafite in kratke stripe. Kasneje ga pritegne ustvarjanje risank in videov.

Z videom kot ustvarijalnostjo se redno ukvarja od leta 1989, ko realizira svoj prvi video spot in v galeriji Media Nox izvaja niz projekcij slovenskih in tujih video umetnikov, kot so Nataša Prosenc, Nuša in Srečo Dragan, Marina Gržinić in Aina Smit. Ob tem se posveča še risanemu filmu in redno izvaja predstavitve domačih animatorjev kot so Miki Muster, Marjan Manček, Milan Erič, Zvonko Čoh, Stane Kren.

V začetku devedesetih se začne posvečati računalniški umetnosti in od leta 1993 redno izvaja dejavnosti s področja intermedijskih umetnosti, organizira predavanja, projekcije, razstave in festivale. Je iniciator mednarodnih festivalov računalniških umetnosti v Mariboru, prvi leta 1995. Vodi in je občasni selektor festivala mfru, od leta 1995 do 2008. Sodeluje z različnimi medijskimi umetniki, slikarji in kiparji, glasbenimi skupinami in literati, ter v programu Odprti studio pomaga pri nastajanju študentskih in dijaških del.

KIBLIX 2018

Predavanje “HETEROTROFIJA – Kaj je bolj osebno od tega, da z nekom spimo? To, da ga pojémo! «

Kje: KID KIBLA, petek, 16.11., med 18.00 in 19.30

Kratka biografija predavatelja

Tomaž Grušovnik je docent in znanstveni sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo edukacije, etiko živali in okoljsko etiko. Do zdaj je izdal dve slovenski monografiji (Odtenki zelene in Etika živali) ter uredil in souredil več zbornikov iz svojih raziskovalnih področij, med katerimi je najpomembnejši Borders and Debordering (Lexington, 2018). Bil je Fulbrightov štipendist, gostujoči profesor na Centru za razvoj in okolje na Univerzi v Oslu, prejel pa je tudi nagradi Glasnik znanosti Znanstveno-razsikovalnega središča Univerze na Primorskem in Svečano listino za mladega visokošolskega učitelja na Pedagoški fakulteti iste univerze. Od l. 2016 je podpredsednik slovenske komisije za ravnanje z gensko spremenjenimi organizmi.

KIBLIX 2018

MEDNARODNI FESTIVAL KIBLIX 2018
NEFORMALNO IZOBRAŽEVANJE
Predavanje “Radijske strategije – Barvitost radijske krajine?«

Kje: KID KIBLA, sreda, 14.11., med 19.00 in 20.00

Opis predavanja

Med problemi raziskovanja radijskih strategij se izmenjujejo vsebinske in formalne paradigme, včasih pa tudi povsem entuziastični poizkusi poustvarjanja radijskih fenomenov. Ali je tak pristop manj oseben, če v njem deluje več posameznikov in ali skupina, ki se poistoveti s fenomenom, ki je tipično povezan z osebnim okusom tudi gradnja skupnosti?

Radijska tehnika je osnova za nastanek medija, ki mu rečemo radio. S to spojitvijo naprav in rabe, ki se je izmed več možnih scenarijev uresničila v oblikah, kakršne poznamo danes. Vendar niti zgodovinsko, niti konceptualno ne pomeni, da so te oblike samoumevne in edine možne. Raba seveda določa pomen in na posamezni točki to ni več tehnično vprašanje, ampak tudi etično, pravno, ekonomsko, estetsko in tako naprej. Pri aktualizaciji teh deležnikov se vsakokrat ustvarja določeno polje, ki vključuje in izključuje določene strategije. V prezentaciji bomo poskusili osvetliti  različne možnosti pogleda na to, kar poznamo kot radijski medij skozi različnejše vidike. Ključno vprašanje bo, kakšna je radijska krajina in ali bi lahko izgledala še kako drugače. Relacijska estetika, je v tem primeru tista umetniška praksa, ki jo lahko uporabimo za raziskovanje omenjenih teoretičnih in praktičnih dejstev v socialnem kontekstu. Torej gre za postavljanje vprašanja ali, kje in koliko je radio še del javnega in javnosti, ali pa je tudi ta medij že povsem v instumentalizaciji kapitala in aktualnih vladajočih elit?

Kratka biografija avtorja

Simon Macuh se je po končanem študiju filozofije na Filozofski fakulteti vpisal na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2011 je samozaposlen v kulturi in deluje na področju kiparstva, performansa in intermedijske umetnosti. Svoje delo gradi na način, da pogosto izhaja iz teorije, ki jo uporabi kot miselno in konceptualno izhodišče, katerega nato z umetniškimi postopki prevede v prakso. Pri tem se najpogosteje opira na Josepha Beuysa, Jacquesa Rancièra, Bertolda Brechta in druge. Formalno kot vsebinsko ga zanimajo družbena razmerja, zato se pogosto povezuje z drugimi posamezniki ali skupinami. Večino njegovih del govori o “ekosistemih” kulturnih in naravnih okolij, ki jih dogodkovno in procesualno zapreči v določeni lokaliteti. Prevladujoča perspektiva pri tem je humanistična. Na ta proces lahko gledamo tudi kot na gradnjo “socialne skulpture”, ki se najpogosteje udejanja v javnem prostoru. Pri tem ves čas med sabo meša in kombinira različne medije ter z njimi kar se da eksperimentira. Pri tem ga vodi radovednost. V zadnjem času se v veliki meri posveča raziskovanju slušnih fenomenov in radia.

Od leta 2009 sodeluje in soustvarja festival Vstop prost / Admission Free v Celju. V Celju je sodeloval tudi pri številnih razstavah v Likovnem salonu (samostojna razstava »RADIOAKTIVNOST«, 2013) in Galeriji sodobne umetnosti (na primer skupinska razstava »SE DOBIMO OB ŠESTIH, Pobude za skupnostne prakse in zelene prostore v Celju«, 2015). V letih 2014-17 je sodeloval pri projektih radia Cona iz Ljubljane (zvočna performansa »Huuuuummm piramide«, 2014 in »Sprehodi za čuječnost«, 2016). Od leta 2011 bere »Javna branja« s skupino umetnikov. Zadnji dve leti je del rezidenčnega programa »Risk Change / Tvegaj spremembo« v izvedbi Mariborske Kible. V Kibla Portalu je sodeloval na razstavi »ZAVETJA BABILONA« in festivalu  KIBLIX 2017 (instalacija, radijsko oddajanje (90,2MHz) in delavnice »Skupnostni radio z migranti«). Njegova dela so v stalni zbirki Centra sodobne umetnosti Celje (serija fotografij, »Sprehodi za čuječnost«), v zbirki Galerije savinjskih likovnih umetnikov, Savinova hiša Žalec (skulptura »Pieta«), v videoarhivu Postaja DIVA pa se nahaja 5 videov skupine SIVA, katere član je (»OBLEKA … ČLOVEKA«).